Osebnostna rast kot način življenja

»Če se sam ne izzoveš, te izzove življenje,« je stavek, ki zdrami še tako glasen ego. Tistega, ki vas želi zaščititi z »begom«. Saj poznate »kratico« FEAR – Forget Everything And Run, kajne? Korak iz cone udobja je res lahko vse prej kot prijeten; običajno je povezan s stresom: s strahom pred neznanim, tveganjem, da nam ne bo uspelo, z bojaznijo pred neodobravanjem bližnjih in okolice itd.

Zaradi vseh teh potencialnih neprijetnosti marsikdo zelo dolgo, celo predolgo odlaša s spremembo. Osebnostna rast se mu upira, ker zahteva trud, akcijo, napor, soočenje z lastno bolečino in ranljivostjo. Raje in lažje trpi, kot da bi naredil korak iz varne cone udobja, pa čeprav je »vse, kar si želiš, na drugi strani strahu,« kot pravi Jack Canfield.

Da bi premagali izzive in uresničili svoje želje, se morate soočiti z dejstvom, da je beg v tem primeru neučinkovit in da je potreben »boj« (FIGHT – Face Everything And Rise). Treba se je brcniti v zadnjico in narediti korak iz cone udobja, preden se morda nekega dne znajdete na točki, ko vas bo življenje vanj prisililo. Osebnostna rast, ki je tesno povezana s spremembo, se bo v vsakem primeru zgodila, a vam njena »prisilna«, nenadna, morda na nek način celo kruta in boleča oblika mogoče ne bo preveč všeč.

Ker se spremembi tako radi izogibamo, dokler ni nujna, se je koristno večkrat vprašati, koliko bo prijetna, varna cona udobja še udobna čez leto, dve ali čez pet let. Iskren odgovor vam bo morda pomagal ugotoviti, ali nista cena odlašanja in dolgoročno tveganje, ki ga to odlašanje povzroča, vendarle previsoka. Tako boste lažje sprejeli odločitev, da se podate v »boj«. Verjetno poznate znani citat Marka Twaina, ki hrabri: »Čez dvajset let boste bolj razočarani zaradi tistih stvari, ki jih niste naredili, kot zaradi tistih, ki ste jih.« Zakaj bi tvegali, če veste, da vam bo nekoč žal?

Osebnostna rast se v določenem obsegu dogaja čisto spontano, naravno, vendar pa nas tukaj zanima predvsem tisti del, za katerega si zavestno prizadevate. Navadno se osebnostna rast začne z razmišljanjem o tem, da morate nekaj spremeniti, ker vaše »kolo življenja« ni v ravnovesju. Lahko gre za izzive na področju zdravja, odnosov, kariere, financ ali pa morda preprosto čutite, da bi radi v življenju »nekaj več«. Miselni procesi se nato lahko nadaljujejo s predstavo, kako naj bi želena sprememba oziroma rešitev izziva izgledala, rado pa se zatakne pri postavljanju ciljev in načrtovanju, kaj vse je potrebno narediti, da bi jih dosegli.

Pravila, kako, kje in kdaj začeti, ni. Čim prej, tem bolje. Koristilo vam bo, da si vzamete čas za razmislek, da se soočite sami s sabo in se lotite dela tam, kjer vas v nekem trenutku najbolj boli, na področju, ki je za vas pomembno in na katerem si najbolj želite spremembe ali kjer imate največje izzive. To pomeni, da imate res velik »zakaj«, ki vas bo gnal naprej, da bo osebnostna rast (p)ostala vaša prioriteta.

Možnosti in priložnosti za tiste, ki si prizadevate postati najboljša verzija sebe, je danes morda več kot kadarkoli v zgodovini. Verjamem, da se boste strinjali, da lahko čisto vsakdo najde sebi primerno. Če vam neka metoda, tehnika, način, predavatelj, avtor, coach, terapevt, lokacija … ne ustreza (več), lahko poskusite kaj oz. koga drugega. Tudi brezplačnih možnosti je več kot dovolj, tako da tu ni prostora za izgovore, da osebnostna rast ni dostopna vsem. Seveda tistim, ki se resnično odločijo zanjo. In zaveza, trdna odločitev za spremembo je ključna.

Marsikdo se širjenja lastnih obzorij loti z branjem knjig in spletnih člankov, s poslušanjem avdio in video posnetkov ali webinarjev, z udeležbo v (spletnih) tečajih, obiskovanjem delavnic in seminarjev, individualnimi coaching srečanji, vključitvijo v različne skupine oz. spletna članstva na družabnih omrežjih, uporabo mobilnih aplikacij itd.

Vse pridobljeno znanje pa je komaj kaj vredno, če ga ne prenesete v prakso in redno uporabljate v vsakdanjem življenju. Brez konkretne akcije ne morete pričakovati kakšnih vidnejših rezultatov. Noben avtor, predavatelj, terapevt, mentor ali coach ne more narediti korakov namesto vas, lahko vam samo svetuje oz. vas nauči, katere naredite in kako.

Pa vendarle: Četudi lahko in tudi morate delo na sebi opraviti vi sami, ni potrebno, da je vaša osebnostna rast povezana z občutki osamljenosti ali prepričanjem, da morate narediti vse sami. Hecen paradoks, kajne? Ni vam treba odkrivati Amerike na novo, ni vam treba ponavljati napak, kakršne so počeli že številni pred vami, ni vam treba leta in leta izumljati stvari, ki jih je že zdavnaj iznašel nekdo drug. Zato bo osebnostna rast veliko bolj prijetna, hitrejša in bolj uspešna, če boste poiskali pomoč.

Tudi če gre za izziv, ki je povezan z neko zunanjo okoliščino ali s fizičnim telesom, se mora premik zgoditi znotraj vas. Ne le na nivoju vedenja, pač pa tudi miselne naravnanosti. V nasprotnem primeru bo sprememba zgolj začasna in površinska. Zato vam bo zelo koristilo, da se naučiti programirati svoj um in vzdrževati stik s sabo, še posebej takrat, ko bo vztrajanje pri spremembi zahtevalo več napora.

Osebnostna rast seveda ni linearna premica, pač pa dinamična krivulja, ki pomeni veliko vzponov in tudi zdrsov navzdol ali korakov nazaj. Ni pomembno, kako hitro greste ali kolikokrat padete, važno je, da se ne ustavite, da se vsakič znova poberete in vztrajate naprej. Tako boste na dolgi rok zagotovo dosegli pozitiven trend rasti navzgor, tako kot to velja za delnice uspešnih podjetij. Dobiček žanjejo tisti investitorji, ki zdržijo pritisk in mirno reagirajo na vmesne padce ter stalne, hitre korekcije tečajev. Pogum in odločna vztrajnost sta recept(tudi) za uspešno delo na sebi.

Največje spremembe, najhitrejša osebnostna rast se pogosto zgodi takrat, ko krivulja doseže dno, ko preizkušnje močno zamajejo in preoblikujejo vaš sistem vrednot. Takrat lahko dobite pomembne nove uvide in spoznanja o samih sebi ter o tem, kaj je res pomembno, pa tudi veliko motivacije za preboj, da se trend (ponovno) obrne navzgor. V takih situacijah lahko kar na vsem lepem najdete čas in voljo, ki ju prej ni hotelo biti.

Najtežje je kot vedno na začetku, sploh če se vam zdi, da je izziv težak, cilj zelo oddaljen, pot do njega pa polna na videz nepremostljivih ovir. A nekaj je gotovo: Ko se boste podali na pot osebnostne rasti, bo vaša cona neudobja sčasoma postajala vse bolj domača, manj neprijetna in celo na nek poseben način udobna.

Male zmage na poti bodo krepile vaš pogum in samozavest. Ko boste začeli žeti rezultate rasti, si je boste želeli še več, čeprav boste vedeli, da vmes morda ne bo vedno enostavno. Je pa vredno! Osebnostna rast bo postala vaš »nov standard« in način življenja. Vedno znova si boste želeli postati (še) boljši, kar pomeni tudi bolj zadovoljni sami s sabo in – srečni.