Osebna rast

Vera, prisotnost in notranja svoboda

Ko smo obiskali Quito, glavno mesto Ekvadorja na skoraj tri tisoč metrih nadmorske višine, se me je dotaknila jezuitska cerkev La Compañía de Jesús, kjer je prav posebna energija. Na stolu, kjer počiva moja roka, so stoletja sedeli in molili ljudje – vsak s svojo zgodbo, prošnjami, upanjem in hvaležnostjo.

V prostoru, prežetem z zlatom in spokojnostjo, sem se spomnil besed Anthonyja de Mella, ki je pogosto poudarjal, da vera ni stvar zunanjih oblik, obredov ali besed, temveč notranje živosti in svobode. Eden njegovih globokih uvidov je bil, da človeka, ki je resnično veren, ne prepoznaš po tem, kako pogosto moli ali govori o Bogu, temveč po tem, kako živi: ali je prisoten, buden in svoboden, ali zna ljubiti brez pogojev, ali izžareva mir, radost in spontanost, ali iz njega seva toplina, sočutje in odprtost, ne pa strah in obsojanje.

Ljudje v Quitu so bili z nami izjemno prijazni in prav ta toplina je dala obisku nekaj posebnega.

De Mello je rad spomnil, da je prava duhovnost nekaj, kar se kaže v vsakodnevnem življenju: v tem, kako ravnaš z ljudmi, kako sprejemaš sebe in druge ter kako znaš biti resnično prisoten.

O tej notranji živosti sem pred kratkim govoril tudi z redovnico Metko Tušar. Pogovor se je dotaknil vprašanj, ki jih nosi v sebi vsak od nas: kaj pomeni vera, kako jo živeti in predvsem o tem, kako vera ni nekaj, kar je zunaj nas, ampak nekaj, kar se odraža znotraj nas – kako živimo, čutimo in ljubimo.

Vera kot notranja izkušnja

Vera je nekaj, kar presega razlago. Gre za občutek zaupanja v življenje, v red, v nekaj, kar je večjega od nas. Ko sva se z Metko pogovarjala o veri, je povedala, da jo človek resnično začuti šele, ko se zave, da ni sam. Da obstaja nekaj, kar ga vodi in mu daje moč takrat, ko sam ne ve, kako naprej. Za njo vera ni zapisana le v knjigah, ampak v življenju samem – v načinu, kako sprejemamo preizkušnje, kako se znamo zahvaliti za trenutke in kako ohranjamo zaupanje, tudi ko okoli nas ni jasnih odgovorov. V njenem glasu se čuti mir in gotovost, ko govori o tem, kako Boga čuti povsod okrog sebe: v popolnem redu, ki ga vidi v naravi – vsakem listu, kamnu, kaplji vode. “Vse je tako popolno urejeno, da to ne more biti naključje”, pravi. “V vsakem človeku je dobrota, ljubezen. To je naša prvinska narava. Če človek ne bi bil dober v sebi in bil prepričan, da dela dobro, potem ne bi iskal izgovorov, zakaj je naredil nekaj slabega, da bi ravnanje skušal opravičiti in prikazati kot dobro.” Vera je kot kompas, ki nas usmerja takrat, ko se pot pred nami zdi nejasna. Ni pogojena z razumevanjem, temveč z zaupanjem.

Molitev v vsakdanjem življenju

V pogovoru z Metko me je posebej nagovorila njena misel, da molitev ni nujno povezana z besedami ali obredi. Dejala je: “Karkoli delamo, je lahko molitev. Če se nečesa lotimo s pravim namenom, s fokusom, z vsemi močmi, dobro voljo, zavzetostjo in delamo tisto, kar nam na koncu tudi uspe – ja, saj to je tudi vse molitev.”

V teh njenih besedah je nekaj zelo osvobajajočega, kajne? Molitev ni dejanje, ki zahteva poseben prostor ali čas, temveč stanje duha. Vsako dejanje, ki ga opravimo z ljubeznijo, s prisotnostjo in dobrim namenom, postane most med nami in tistim, kar nas presega.

Tudi sama pravi, da je ta pomen resnično razumela šele takrat, ko je zbolela: “Ko nisem več mogla moliti z besedami, sem spoznala, da že s tem, da diham, lahko molim. Bog je povsod okrog nas.”

Anthony de Mello je zapisal podobno: Ko začneš zaupati življenju, se vera rodi sama od sebe. Ne kot vera v nekaj zunaj tebe, ampak kot občutek, da je vse, kar se dogaja, prav. Zavedanje je najvišja oblika molitve. Ko si resnično prisoten in odprt za življenje, molitev ni več dejanje, ampak je življenje samo.

Preizkušnja in pot do spremembe

“Šele ko človek doživi nekaj hudega, je pripravljen nekaj spremeniti pri sebi”, pravi Metka. Dokler je življenje udobno, se premikamo počasi. Ko pa pride preizkušnja (bolezen, izguba, razočaranje), nas ta pogosto prisili, da pogledamo vase, se vprašamo, kdo smo in kaj resnično šteje.

Preizkušnje nas ne uničijo. Odprejo nas in omogočijo, da spoznamo svojo notranjo moč in poiščemo nove načine, kako živeti bolj zavestno, mirno in polno.

Tehnike NLP, ki nam nam pokažejo »kako«

V težkih trenutkih nam je lažje, če poznamo orodja, ki nam jih nudi NLP. Tudi Metka je poudarila, kako pomembno je imeti orodja, ki nam pomagajo narediti notranji premik.

“Vedela sem, da moram nekaj spremeniti, a nisem vedela, kako. Z NLP tehnikami sem se naučila, kako.”

Tehnike NLP se ne dotikajo nobenega vidika verske usmeritve, dajo nam pa močna orodja, s katerimi lahko ne glede na vero hitreje in lahkotneje dosežemo zastavljeni cilj. Vera nam da zaupanje, NLP pa konkretna orodja, da to zaupanje prenesemo v življenje.

Vsak od nas ima v sebi moč, da spremeni smer, ko življenje zahteva več. V vsakem trenutku, ko izberemo prijaznost namesto jeze, upanje namesto dvoma in ljubezen namesto strahu, se začne svoboda.

Vztrajamo v upanju, zaupanju in predvsem delovanju, tudi če ne vidimo poti naprej!

2 komentarja

Mirjam pravi:

22. decembra, 2025 ob 20:08

Hvala za prijetno branje, ki je v teh predprazničnih dneh se posebej navdihujoče.

Odgovori
1. Mastermind Akademija pravi:
  
  23. decembra, 2025 ob 14:23
  
  Mirjam, hvala vam, da ste si vzeli čas za branje, in hvala za tako lepe besede. Veseli me, da vas je vsebina nagovorila.
  Želim vam lepe in mirne praznične dni!
  
  Odgovori

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Deli objavo:

Morda vas bo zanimalo tudi to?

18 septembra, 2026
Osebna rast

Utrinek Mastermind konference: Osebna rast je proces, ki se nikoli ne konča

Za nami je še ena Mastermind konferenca, ki je bila letos prav posebna tudi zaradi enega lepega praznovanja. 🙂 Naša tečajnica Marija Bregar je praznovala...